Brdo pri Lukovici

Gorenjska

Dvorec Brdo stoji na nizki vzpetini, na severni strani naslanjeni na hrib, v neposredni bližini je župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja z obzidanim pokopališčem (tu je tudi grob pisatelja Janka Kersnika) iz 18. stoletja okoli nje ter župnišče, čisto zraven pa je bila včasih poštna postaja »ki ji pravijo Podpeč ali Lukovica« (Valvasor). Ob gradu je grajski park z ribnikom ter gabrov in kostanjev drevored, ki sta ovrednotena kot spomenika oblikovane narave. Dvostranski oblikovani gabrov drevored je bil zasajen v 1. polovici 19. stoletja in vodi od gradu do drevesnega rondoja na severu. Dvostranski kostanjev drevored je bil zasajen v 2. polovici 19. stoletja in vodi do gradu ob zahodni dostopni poti.

Gospostvo Brdo se v listinah omenja z nemškim imenom Eck, Ekk, Egkh, ki izhaja iz naravne danosti nizke podolgovate vzpetine. Zemljiška posest je sprva pripadla Gallenbergom, na kar kažeta omembi Brda v listinah iz štiridesetih let 14. stoletja, zadevajoči tudi samostan v Mekinjah. Leta 1436 se je Brdo začelo omenjati kot dvor (Hof), ki je bil očitno last Celjskih grofov. Takrat je najverjetneje šlo za nizko neutrjeno stolpasto stavbo. V času kmečkega upora leta 1515 so dvor hudo poškodovali uporni kmetje, o čemer poroča tudi Valvasor.

Kmalu zatem je začel  Janez (Hans) pl. Lamberg s Črnelega graditi renesančni utrjeni grad, dokončal pa ga je njegov sin Andrej leta 1552, o čemer priča tudi ohranjen grb in napis na plošči nad glavnim kamnitim rustičnim portalom na zahodni steni, ki se v prevodu glasi: »1552. Zgradbo je začel graditi plemeniti in vzvišeni gospod Janez pl. Lamberg iz Črnela in Mengša, nato pa jo je z božjo pomočjo dokončal njegov sin Andrej iz Črnela in Jabelj«.

Stavba je bila prvotno zasnovana kot trdnjavski grad italijanskega tipa s štirimi trakti okrog kvadratnega dvorišča, ki je bil na vogalih utrjen s stolpi. Zunaj celoto zaključuje bogat konzolni podstrešni venec, dvorišče pa so obdajale trinadstropne arkade na toskanskih stebrih. Arkadni sistem je bil izveden vsaj na treh stranicah dvorišča, verjetno je bil nekoč tudi na vhodni strani, kjer je bilo v baroku zgrajeno mogočno dvojno stopnišče. Dvorišče je danes do tal podrto in zaraščeno.

Po smrti Andreja Lamberga ga je kot grajski gospod 1588 nasledil sin Žiga Friderik Lamberg in gospodaril naslednjih deset let (1588–1598), nato je graščak do svoje smrti 1620 postal njegov brat Herbert Lamberg. Njega je nasledil sin Janez, ki je poleg gospostva podedoval tudi veliko dolgov in je bil prisiljen grad zastaviti (1622–1624) in pozneje malo pred letom 1635 tudi prodati. Sprva (1622) ga je za dve leti zastavil Antonu Pečoviču (Petschauiz), potem pa ga je dobil v zakup Janez Jožef Taller, ki ga je pred 1635 tudi odkupil (1648 je bil najemnik Krištof Otto, zatem pa njegov zet Ferdinand Siebenegk). Ko je Taller leta 1670 umrl brez potomcev, je ženi Elizabeti zapustil mdr. graščino Brdo. Ta ga je takoj prodala naprej grofu Janezu Ludviku Hohenwartu, ki je grad še isto leto prodal baronu Ferdinandu Ernestu Apfaltrerju. Ta se je čez sedem let poročil z njegovo hčerjo Ivano Felicito Apfaltrer. Pod rodbino Apfaltrerjev je dvorec ostal med letoma 1670 in 1740.

Ferdinand Apfaltrer se je lotil prenove in modernizacije grajske stavbe. Pred tem so namreč kmetje ob svoji vstaji ali uporu pustili veliko razdejanje. Valvasor poroča, da so razbili vsa vrata, line in okna, izpulili železne okenske mreže in palice iz zidov, uničili hodnike in razbili obklesane kamne. Kmalu zatem je v grad še treščilo in se je vžgal, kar je prav tako povzročilo veliko škode. Mdr. je dal zgraditi reprezentančno baročno stopnišče. Prezidave so pripisane v Gradcu rojenemu ljubljanskemu arh. Johannu Georgu Schmidtu. V bližini so postavili tudi pristavo in uredili parkovni nasad z ribnikom. Po Ferdinandovi smrti 1703 je posestvo podedoval sin Janez Gotfrid.

Po njegovi smrti leta 1740 so (po predelavah) dvorec kupili kamniški Lambergi, in sicer grof Franc Bernard. Ko se je ta naveličal življenja na Brdu, je leta 1757 predal posest sinu Francu Adamu. Ta je prevzel tudi pomembno službo deželnega glavarja na Kranjskem, Goriškem in Gradiškem. Njega je 1803 nasledil sin Janez Nepomuk Lamberg, ki je leta 1805 s prisvojilno listino postal lastnik vseh očetovih gospostev. Toda še preden je uradno postal lastnik te velike dediščine, je 1803 gospostvo Brdo s pridruženima gospostvoma Volčji Potok in Groblje prodal odvetniku dr. Janezu Burgerju. Ta je v času Ilirskih provinc postal tudi župan (mer). Dogodek, ko so kmetje v Črnem grabnu pobili francosko posadko in naj bi Burger potem marsikomu kot advokat rešil življenje, je popisal njegov pravnuk in kasnejši lastnik gradu, pisatelj Janko Kersnik v romanu Rokovnjači.

Burger je imel dve hčeri, Ivano in Pavlino. Brdo je 1823 podedovala Ivana, od 1811 poročena z vitezom Adamom Ernestom Höffern-Saalfeld. Aprila 1832 je posest izročila svojemu možu, a ta se je že čez par tednov solastništvu odpovedal, poleg tega je že 1834 umrl. Lastnica je tako vse do smrti 1879 ostala ona. Njeni hčeri Viljemina in Berta sta podedovali vsaka polovico posesti. Berta se je poročila s sodnim uslužbencem Josipom Kersnikom. Imela sta šest otrok. Najstarejši je bil sin Janko, kasneje notar na Brdu, deželni poslanec, župan lukoviške občine in pisatelj, ki je 1883 tudi podedoval celotno posest. Na svojem gradu je do svoje smrti 1897 opravljal notarsko službo. Gospostvo je podedovala mati Berta, njej pa je kot dedič sledil vnuk Anton Kersnik (1911) in potem njegov sin France.

Leta 1937 so ob štiridesetletnici smrti Janka Kersnika v steno jugozahodnega stolpa vzidali spominsko ploščo. Ob nemški okupaciji 1941 so Nemci celotno družino Kersnik preselili v Srbijo, grad s posestjo pa podržavili. 18. maja 1943 je bil v gradu s strani partizanov podtaknjen požar, in sicer naj bi bili razlog Nemci v njem, vendar le-teh tam takrat ni bilo. Ko so se domači po vojni vrnili iz izgnanstva, so želeli vrnjeno jim stavbo obnoviti, a jim oblasti tega niso dovolile, tako da je grad, ki je bila brez strehe, postopno propadal. (Predsednik CK ZKS je celo predlagal, naj se ruševine umaknejo in zgradi na tistem mestu stanovanjski blok). Medtem ko je bilo lastniku po vojni prepovedano grad obnavljati, pa so oblasti že leta 1951 pisale lastniku, da naj že kaj ukrene, ker da ruševine postajajo nevarne. Naslednje leto je bil zavarovan predvsem zahodni del gradu, ki je spomeniško najbolj značilen. Obnovili so jugozahoden stolp, kamor so 1952 ponovno vzidali spominsko ploščo pisatelju Janezu Kersniku. V šestdesetih letih so popustili nosilni arkadni stebri, nato še oboki in notranji stropi in stavba se je počasi začela sesipati. Leta 1968 so se sicer začela konsolidacijska dela, vendar so utrdili le južno fasado ter jugozahodni stolp. V devetdesetih letih je bil s fundacijo »Kulturni tolar« priskrbljen denar za obnovo oboda dvorca, 1996 se je začela stabilizacija jugozahodnega oboda. Danes je rekonstruirano zunanje zidovje stavbe.

Ohranilo se je nekaj družinskih portretov in drobnih predmetov iz nekdanje pisateljeve zapuščine. France Stelè je v svojih Terenskih zapiskih omenil sliko Igralec pri mizi, ki je bila takrat (1923) v lasti dr. Antona Binter v Kamniku in da je bila iz gradu Brdo. Iz nekdanje lamberške grajske kapele naj bi bila poznogotska Marija z Detetom (1450–1460), ki naj bi jo rešil župnik in so jo Kersnikovi pozneje podarili Narodni galeriji (Stopar; Potočnik; sicer se kot provenienco navaja ž. c. na Brdu).

Namembnost


Dvorec, ki je bil v času reformacije močna postojanka protestantizma, je postal v 19. stoletju, ko je prešel v meščanske roke, tudi sedež različnih uradov, mdr. slo bili tu nastanjeni davkarji (do 1930), ječarji in sodnik. Na Brdu je bil tudi ženski zapor. Leta 1814 je bil ustanovljen okraj Brdo pri Podpeči, katerega sedež je bil do leta 1867 na gradu. Celo severno in zahodno stran 1. nadstropja so zasedali prostori sodišča. Okrajno sodišče z zapori je delovalo do 1942. Po odpravi fevdalizma 1848 je bil tukaj tudi notariat (do 1941).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Brez namembnosti
  • Ruševina

Današnja namembnost

  • Ruševina
  • Turistična destinacija

Izpostavljeno


renesansa, barok
stolp, dvorec, ruševina, portal, grajska kapela, dvoriščne arkade, gospodarsko poslopje, pristava, ječa, vrt

Dvorec Brdo stoji na nizki vzpetini, na severni strani naslanjeni na hrib, v neposredni bližini je župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja z obzidanim pokopališčem (tu je tudi grob pisatelja Janka Kersnika) iz 18. stoletja okoli nje ter župnišče, čisto zraven pa je bila včasih poštna postaja »ki ji pravijo Podpeč ali Lukovica« (Valvasor). Ob gradu je grajski park z ribnikom ter gabrov in kostanjev drevored, ki sta ovrednotena kot spomenika oblikovane narave. Dvostranski oblikovani gabrov drevored je bil zasajen v 1. polovici 19. stoletja in vodi od gradu do drevesnega rondoja na severu. Dvostranski kostanjev drevored je bil zasajen v 2. polovici 19. stoletja in vodi do gradu ob zahodni dostopni poti.

Gospostvo Brdo se v listinah omenja z nemškim imenom Eck, Ekk, Egkh, ki izhaja iz naravne danosti nizke podolgovate vzpetine. Zemljiška posest je sprva pripadla Gallenbergom, na kar kažeta omembi Brda v listinah iz štiridesetih let 14. stoletja, zadevajoči tudi samostan v Mekinjah. Leta 1436 se je Brdo začelo omenjati kot dvor (Hof), ki je bil očitno last Celjskih grofov. Takrat je najverjetneje šlo za nizko neutrjeno stolpasto stavbo. V času kmečkega upora leta 1515 so dvor hudo poškodovali uporni kmetje, o čemer poroča tudi Valvasor.

Kmalu zatem je začel  Janez (Hans) pl. Lamberg s Črnelega graditi renesančni utrjeni grad, dokončal pa ga je njegov sin Andrej leta 1552, o čemer priča tudi ohranjen grb in napis na plošči nad glavnim kamnitim rustičnim portalom na zahodni steni, ki se v prevodu glasi: »1552. Zgradbo je začel graditi plemeniti in vzvišeni gospod Janez pl. Lamberg iz Črnela in Mengša, nato pa jo je z božjo pomočjo dokončal njegov sin Andrej iz Črnela in Jabelj«.

Stavba je bila prvotno zasnovana kot trdnjavski grad italijanskega tipa s štirimi trakti okrog kvadratnega dvorišča, ki je bil na vogalih utrjen s stolpi. Zunaj celoto zaključuje bogat konzolni podstrešni venec, dvorišče pa so obdajale trinadstropne arkade na toskanskih stebrih. Arkadni sistem je bil izveden vsaj na treh stranicah dvorišča, verjetno je bil nekoč tudi na vhodni strani, kjer je bilo v baroku zgrajeno mogočno dvojno stopnišče. Dvorišče je danes do tal podrto in zaraščeno.

Po smrti Andreja Lamberga ga je kot grajski gospod 1588 nasledil sin Žiga Friderik Lamberg in gospodaril naslednjih deset let (1588–1598), nato je graščak do svoje smrti 1620 postal njegov brat Herbert Lamberg. Njega je nasledil sin Janez, ki je poleg gospostva podedoval tudi veliko dolgov in je bil prisiljen grad zastaviti (1622–1624) in pozneje malo pred letom 1635 tudi prodati. Sprva (1622) ga je za dve leti zastavil Antonu Pečoviču (Petschauiz), potem pa ga je dobil v zakup Janez Jožef Taller, ki ga je pred 1635 tudi odkupil (1648 je bil najemnik Krištof Otto, zatem pa njegov zet Ferdinand Siebenegk). Ko je Taller leta 1670 umrl brez potomcev, je ženi Elizabeti zapustil mdr. graščino Brdo. Ta ga je takoj prodala naprej grofu Janezu Ludviku Hohenwartu, ki je grad še isto leto prodal baronu Ferdinandu Ernestu Apfaltrerju. Ta se je čez sedem let poročil z njegovo hčerjo Ivano Felicito Apfaltrer. Pod rodbino Apfaltrerjev je dvorec ostal med letoma 1670 in 1740.

Ferdinand Apfaltrer se je lotil prenove in modernizacije grajske stavbe. Pred tem so namreč kmetje ob svoji vstaji ali uporu pustili veliko razdejanje. Valvasor poroča, da so razbili vsa vrata, line in okna, izpulili železne okenske mreže in palice iz zidov, uničili hodnike in razbili obklesane kamne. Kmalu zatem je v grad še treščilo in se je vžgal, kar je prav tako povzročilo veliko škode. Mdr. je dal zgraditi reprezentančno baročno stopnišče. Prezidave so pripisane v Gradcu rojenemu ljubljanskemu arh. Johannu Georgu Schmidtu. V bližini so postavili tudi pristavo in uredili parkovni nasad z ribnikom. Po Ferdinandovi smrti 1703 je posestvo podedoval sin Janez Gotfrid.

Po njegovi smrti leta 1740 so (po predelavah) dvorec kupili kamniški Lambergi, in sicer grof Franc Bernard. Ko se je ta naveličal življenja na Brdu, je leta 1757 predal posest sinu Francu Adamu. Ta je prevzel tudi pomembno službo deželnega glavarja na Kranjskem, Goriškem in Gradiškem. Njega je 1803 nasledil sin Janez Nepomuk Lamberg, ki je leta 1805 s prisvojilno listino postal lastnik vseh očetovih gospostev. Toda še preden je uradno postal lastnik te velike dediščine, je 1803 gospostvo Brdo s pridruženima gospostvoma Volčji Potok in Groblje prodal odvetniku dr. Janezu Burgerju. Ta je v času Ilirskih provinc postal tudi župan (mer). Dogodek, ko so kmetje v Črnem grabnu pobili francosko posadko in naj bi Burger potem marsikomu kot advokat rešil življenje, je popisal njegov pravnuk in kasnejši lastnik gradu, pisatelj Janko Kersnik v romanu Rokovnjači.

Burger je imel dve hčeri, Ivano in Pavlino. Brdo je 1823 podedovala Ivana, od 1811 poročena z vitezom Adamom Ernestom Höffern-Saalfeld. Aprila 1832 je posest izročila svojemu možu, a ta se je že čez par tednov solastništvu odpovedal, poleg tega je že 1834 umrl. Lastnica je tako vse do smrti 1879 ostala ona. Njeni hčeri Viljemina in Berta sta podedovali vsaka polovico posesti. Berta se je poročila s sodnim uslužbencem Josipom Kersnikom. Imela sta šest otrok. Najstarejši je bil sin Janko, kasneje notar na Brdu, deželni poslanec, župan lukoviške občine in pisatelj, ki je 1883 tudi podedoval celotno posest. Na svojem gradu je do svoje smrti 1897 opravljal notarsko službo. Gospostvo je podedovala mati Berta, njej pa je kot dedič sledil vnuk Anton Kersnik (1911) in potem njegov sin France.

Leta 1937 so ob štiridesetletnici smrti Janka Kersnika v steno jugozahodnega stolpa vzidali spominsko ploščo. Ob nemški okupaciji 1941 so Nemci celotno družino Kersnik preselili v Srbijo, grad s posestjo pa podržavili. 18. maja 1943 je bil v gradu s strani partizanov podtaknjen požar, in sicer naj bi bili razlog Nemci v njem, vendar le-teh tam takrat ni bilo. Ko so se domači po vojni vrnili iz izgnanstva, so želeli vrnjeno jim stavbo obnoviti, a jim oblasti tega niso dovolile, tako da je grad, ki je bila brez strehe, postopno propadal. (Predsednik CK ZKS je celo predlagal, naj se ruševine umaknejo in zgradi na tistem mestu stanovanjski blok). Medtem ko je bilo lastniku po vojni prepovedano grad obnavljati, pa so oblasti že leta 1951 pisale lastniku, da naj že kaj ukrene, ker da ruševine postajajo nevarne. Naslednje leto je bil zavarovan predvsem zahodni del gradu, ki je spomeniško najbolj značilen. Obnovili so jugozahoden stolp, kamor so 1952 ponovno vzidali spominsko ploščo pisatelju Janezu Kersniku. V šestdesetih letih so popustili nosilni arkadni stebri, nato še oboki in notranji stropi in stavba se je počasi začela sesipati. Leta 1968 so se sicer začela konsolidacijska dela, vendar so utrdili le južno fasado ter jugozahodni stolp. V devetdesetih letih je bil s fundacijo »Kulturni tolar« priskrbljen denar za obnovo oboda dvorca, 1996 se je začela stabilizacija jugozahodnega oboda. Danes je rekonstruirano zunanje zidovje stavbe.

Ohranilo se je nekaj družinskih portretov in drobnih predmetov iz nekdanje pisateljeve zapuščine. France Stelè je v svojih Terenskih zapiskih omenil sliko Igralec pri mizi, ki je bila takrat (1923) v lasti dr. Antona Binter v Kamniku in da je bila iz gradu Brdo. Iz nekdanje lamberške grajske kapele naj bi bila poznogotska Marija z Detetom (1450–1460), ki naj bi jo rešil župnik in so jo Kersnikovi pozneje podarili Narodni galeriji (Stopar; Potočnik; sicer se kot provenienco navaja ž. c. na Brdu).

Namembnost

Dvorec, ki je bil v času reformacije močna postojanka protestantizma, je postal v 19. stoletju, ko je prešel v meščanske roke, tudi sedež različnih uradov, mdr. slo bili tu nastanjeni davkarji (do 1930), ječarji in sodnik. Na Brdu je bil tudi ženski zapor. Leta 1814 je bil ustanovljen okraj Brdo pri Podpeči, katerega sedež je bil do leta 1867 na gradu. Celo severno in zahodno stran 1. nadstropja so zasedali prostori sodišča. Okrajno sodišče z zapori je delovalo do 1942. Po odpravi fevdalizma 1848 je bil tukaj tudi notariat (do 1941).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Brez namembnosti
  • Ruševina

Današnja namembnost

  • Ruševina
  • Turistična destinacija

Lastniki

Rodbina pl. Gallenberg (zemljiške posesti)

Celjski grofje (1436? –)

Rodbina pl. Lambergi: Janez pl. Lamberg (1. polovica 16. stoletja), potem sin Andrej

Žiga Friderik Lamberg (1588–1598)

Herbert Lamberg (1598–1620)

Janez Lamberg (1620–1635): 1622 grad zastavi Antonu Pečoviču (nem. Petschauitsch), potem Janezu/Hansu Jožefu Tallerju, ki kasneje (pred 1635) grad tudi odkupi

Janez Jožef Taller (pred 1635–1670 †)

Elizabeta Taller (1670)

Janez Ludvik grof Hohenwart (1670)

Ferdinand Ernest baron Apfaltrer (1670–1702)

Volf Herbert baron Apfaltrer (1702–1723)

Janez Gotfrid baron Apfaltrer (1723–1740 †)

Lambergi (1740–1805)

Franc Bernard grof Lamberg (1740–1757)

Franc Adam grof Lamberg (1757–1803 †)

Janez Nepomuk grof Lamberg (1803)

Dr. Janez Burger (1803 oz. 1805–1823 †)

Ivana Höffern (roj. Burger) (1823–1879)

Vitez Ernest Höffern pl. Saalfeld (april 1832)

Ivana Höffern pl. Saalfeld (roj. Burger) (1823–1879 †)

Viljemina Höffern pl. Saalfeld in Berta Höffern pl. Saalfeld, por. Kersnik (1879–1883)

Janko Kersnik (1883–1897 †)

Berta Kersnik, roj. Höffern (1879–1883, 1897–1911)

Anton Kersnik (1911–1941)

France Kersnik (1945–)

Dvorec Brdo v J. V. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679

Dvorec Brdo z jugozahoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Zunanjščina z juga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Zunanjščina z jugovzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Podstrešni venec (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Podstrešni venec, detajl (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Renesančni portal (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Napisna plošča z grbom Janeza pl. Lamberga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Spominska plošča Janku Kersniku (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Brdo pri Lukovici, Slovenija

Literatura

-UIFS ZRC SAZU, Stelè, Zap. XX, 6. 5. 1923, str. 1; CXX, 4. 10. 1945, str. 38.

-INDOK, Stelè, Zap., LXXII, 1927, str. 4.

-INDOK, Brdo – grad pri Lukovici, št. 82 – 1951.

-INDOK, Stele, Zap., CXXII, 29. 7. 1951, str. 46.

-INDOK, Brdo – grad, št. 294 – 1952.

-INDOK, Fototeka (Brdo pri Lukovici, grad)

-Dediščina.si (http://www.eheritage.si/apl/Digital.aspx?id=MKS-002-02251_f02849-006s-b, december 2021)

-Peter FISTER, Brdo pri Lukovici, Varstvo spomenikov, 15, 1972, str. 181.

-Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 5, 67.

-Milko KOS, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), I, Ljubljana 1975, str. 39.

-Mitja POTOČNIK, Lastniki gradu Brdo pri Lukovici, v: Zbornik občine Lukovica 2004. Ob 700-letnici prve pisne omembe Šentvida in Lukovice, Ljubljana–Lukovica 2004, str. 59–67.

-Mitja POTOČNIK, Grad Brdo skozi stoletja, Novo mesto 2008.

-Mitja POTOČNIK, Projekt »Grajski muzej« na gradu Brdo pri Lukovici, Kronika. Iz zgodovine slovenskih gradov, 60/3, 2012, str. 825–832.

-Igor SAPAČ, Baroque Architects in Slovenia/ Baročni arhitekti na Slovenskem, v: Nace Šumi et al., Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka/ 18th Century Architecture in Slovenia. Mature baroque, katalog, Ljubljana 2007, str. 263–264: 264.

-Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 101–102.

-Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1: Gorenjska, 2: Območje Kamnika in Kamniške Bistrice, Ljubljana 1997, str. 12–24.

-Ivan STOPAR, Brdo, razkošni renesančni dvorec, v: Zbornik občine Lukovica 2004. Ob 700-letnici prve pisne omembe Šentvida in Lukovice, Ljubljana–Lukovica 2004, str. 68–74.

-Samo ŠTEFANAC, Kat. št. 91. Sedeča Marija z Detetom, v: Gotika v Sloveniji (katalog razstave), Ljubljana 1995, str. 191–192.

-Nace ŠUMI, Brdo, Varstvo spomenikov, 7, 1958–1959, str. 110–114.

-Nace ŠUMI, Arhitektura šestnajstega stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1966, str. 110–114.

-Nace ŠUMI, Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem. Obdobje renesanse/ 16th Century Architecture in Slovenia – The Renaissance Period (katalog razstave), Ljubljana 1997, str. 78.

-Janez Vajkard VALVASOR, Egk bey Pudpetsch–Brdo pri Lukovici, Slava vojvodine Kranjske, 11. knjiga (faksimiliran natis, III, Ljubljana 2011), str. 129–131.

 

 

 

 

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji